Jenrej Tozon Odkrito.si

Težki časi za Jerneja Tozona: njegovo dekle po ...

mamica jozica Svet24.si

FOTO: Jožica po moževi smrti ostala sama z ...

vesolje Petisvet.si

Astrološka napoved Berna Jurečiča od 17. do 23....

toča, Rona-Alpe Svet24.si

VIDEO in FOTO: V silovitem neurju dva mrtva, ...

horoskop_astrologija Svet24.si

Horoskop za nedeljo, 16. junija

spela groselj grega 10 Njena.si

Špela odkrito: 'Poroka mi ne pomeni nič'

teja perjet-jani jugovic Njena.si

Iskrena izpoved slavne mamice Teje Perjet

Osnovna šola in jaz

Osnovna šola in jaz

Datum zapisa: 18.12.2018

Živijo!

Dolgo že nisem pisala in sem prav vesela, da sem našla čas in se usedla pred računalnik. Da vam zaupam svojo zgodbo v osnovni šoli in si malce sprostim dušo. Upam, da boste z zanimanjem prebrale mojo zgodbo, mogoče tudi pokomentirale ali pa se kaj naučile iz nje. Uživajte!

Saj ne vem kje začeti. Bom kar na začetku, tako je najbolj smiselno. Torej v osnovno šolo sem se vozila z avtobusom in sicer nekje 10km (cca. 10 min.), kar je bilo meni na začetku zelo "bedno" in na koncu osnovne šole zelo dobro. Boste vprašale zakaj? Mogoče je res to, da se nobeden ne mara voziti z avtobusom vsak dan, 2x na dan. Tja do 7ega razreda je tudi meni bila to muka. Zjutraj se vstati in iti do avtobusne. Sploh pozimi, ko je avtobus zaradi snega zamujal in je bilo mrzlo. Najbolj pa me mučilo to, da se večina sošolcev ni rabila zbuditi tako zgodaj in so bili po 10 min. hoje ali po 3 min. vožnje v avtu že pri šoli, Ja bila sem edina iz naše generacije iz drugega kraja in ne iz kraja ali vsaj občine, kjer je stala šola. In kaj se je zgodilo v sedmem razredu se sprašujete, da je bil avtobus ena izmed dobrih stvari mojega dneva? Avtobus je postal moj izgovor, da se nisem rabila družiti s sošolkami po pouku, da nisem rabila biti v njihovi družbi. Avtobus je postal moj beg pred sošolci.

Da nadaljujemo z odnosi s sošolci. Hja, kje začeti. S sošolci smo se razumeli, nismo bili najboljši prijatelji, nismo pa tudi bili sovražniki. Zjutraj smo se pozdravili, rekli kakšno besedo ali dve o nalogah, učiteljih ali šoli nasploh in na koncu dneva smo se poslovili. V bistvu smo si bili toliko različni, da nikoli nismo našli skupne teme. Mogoče je glavni razlog to, da sem bila edina z razreda s podeželja vsi ostali so bili iz mesta. In mene ni zanimalo mestno življenje, mene sta bolj kot ne zanimala narava in živali. Nekje v sedmem razredu sem se začela bolj pogovarjat z eno sošolko, ki pa sem takrat mislila, da je moja najboljša prijateljica. Po čem sem to sklepala? No za spremembo sva spregovorili več kot 20 besed na dan, pomagala mi je pri kakšnih nalogah, pri malici je sedela zraven mene in v devetem razredu je bila prepričana, da bova skupaj šli na enako srednjo šolo. Potem pa se je vse skupaj ustavilo na dan, ko je sošolcu, ki mi je bil všeč že od četrtega razreda, ko sva prvič sedela skupaj pri slovenščini, povedala, da sem v njega zaljubljena. Takrat sem mislila, da se bom pogreznila v tla, ker je bila to moja skrivnost pred celotnim razredom in zdaj ni bila več skrivnost. Po tem dogodku ni bilo več vse enako, sva se še družili in vse te stvari ampak nisem ji več zaupala. Hotela sem jo obdržati, ker je bila edina iz razreda, ki se je dejansko z mano družila, zato je ostalo vse enako le zaupanje z moje strani ni bilo več enako.

Kar se ocen tiče sem bila med povprečneži, pravdobra mogoče kak razred tudi dobra, ne vem več točno. Nikoli se za ocene nisem trudila, malo iz razloga, ker sem bila zelo len otrok glede učenja in malo zaradi tega, ker sem bila doma večinoma zunaj in sem bila raje na travniku ali v gozdu kot pa v hiši za knjigami. Moja mama je to razumela, ker smo imeli doma tudi delo okoli hiše in že v osnovni šoli mi je jasno povedala, da so ocene moje in ona ne bo hodila na govorilne ure zaradi mojih ocen, ker ni res, da se ne bi mogla učiti. (To je bilo zame dovolj. Tudi v srednji šoli ni hodila v šolo zaradi mojih ocen, v srednji šoli je šla v šolo samo v 1. in 4. letniku na začetku leta in je bilo to to.) Nekateri sošolci pa so se res trudili za najboljše ocene in me včasih spraševali zakaj se ne učim, zakaj se ne trudim za svoje ocene, zakaj se vsaj ne naučim tistih lažjih predmetov,...in ja to je bilo zame zelo stresno, ker v šoli so me vedno "zasliševali" glede tega in doma tega nisem bila navajena. Doma sem bila sem bila bolj "samostojna" kot pa v šoli (, če se temu lahko tako reče).

Se sprašujete, kje sem potem našla prijatelje. No, v domačem kraju seveda, ker drugje ni bilo možno. Bilo nas je pet in moj mali bratec, katerega nam je mama zaupala, da smo ga vozili v vozičku med igro. Čeprav so bili vsi starejši od mene (za 2 leti, za 4 leta in za 5 let) in so bili od tega 3je fantje sem se z njimi razumela boljše kot pa z samimi vrstniki. Čeprav sem bila pri nogometu vedno izbrana za golmana, pri lovljenju vedno za lovca, pri kolesarjenju vedno za policaja in to, da so me metali v koprive in me potiskali po snegu so še bili vedno boljši prijatelji od tistih v šoli.

  • Upam, da nisem bila predolga, dobrodošli so tudi vaša mnenja in predlogi.

~ Monika