Zgodbica

Zgodbica

Datum zapisa: 15.08.2017

Danes imam navdih in danes sem se odločila, da vam povem delček svoje zgodbe. Ne bom vam polnila glavo o tem, kakšnega videza sem in kakšno življenje imam, saj mislim, da je moje življenje prav povprečno. Se kdaj počutite tako, kot da bi radi govorili s celim svetom in v njem nekaj spremenili? No, danes imam dan, ko bi rada z vami podelila to zgodbo. Ali pa bi jo mogoče podelila sama s seboj, da bi lahko ubesedila vse misli, ki tavajo po moji glavi.

Se vam je kdaj zgodilo, da bi v življenju srečali nekoga, ki bi vam povzročil rahel zastoj srca, hkrati pa bi se vaša glava še enkrat obrnila k njemu, da bi si ja zapomnili vsako njegovo potezo? No, meni se je to zgodilo enkrat. In sedaj bi vam rada povedala o tem dnevu. Bil je čisto navaden dan in kot zmeraj so se stvari razvijale po trenutnem navdihu. Z atijem sva se peljala po cesti do mesta, ki je iz našega kraja oddaljen kakšno uro. Nameravala sva odditi v kraj, kjer me je čakal pregled. Pri zdravniku. O tem malo kasneje. Kot vedno sva se vozila v tišini, saj ima moj ati slabo navado, da se med vožnjo skoraj nikoli ne zatopi v debato, kakor to počnejo zgovorna dekleta kot sem npr. jaz. No, torej. Bila sva tiho, ati se je osredotočal na cesto pred nama, jaz pa sem si z veseljem ogledovala okolico. Naj vam povem, da sem pri svojih 21 – letih zelo radovedne sorte dekle. Narava me zelo zanima, zato se trudim vpiti vase vsak delček gozdov in travnikov. Med vožnjo sem se torej osredotočala na pojave, ki so med hitro vožnjo kar precej bežno švigale mimo mene. Bližala sva se kraju, kjer je približno 15 hiš. Ati je avto malo upočasnil in pritisnil na hupo, da se je zaslišel glasen pisk. Moj ati je zelo razgledan človek in pozna ga veliko ljudi, saj veliko sodelujemo pri različnih dogodkih, zato se tudi ta trenutek nisem čudila. Mislila sem si: Oh verjetno spet nekdo od poznanih in mu je zato zatrobil. Ampak nekaj me je vleklo, da sem tudi jaz glavo obrnila na levo in tisti trenutek sem zamrznila. Tisti trenutek sem si hotela za vedno zapomniti, saj sem zagledala človeka, katerega sem si želela za vedno zapomniti. In tisti trenutek je minil tako hitro, da sem se morala še enkrat obrniti. Nisem dekle, ki bi hitro opazilo lepe fante, a ta je pritegnil moj pogled. In kakor hitro je tisti trenutek minil, tako hitro se je spremenilo tudi moje življenje.

»Ati, kdo pa je bil ta fant?«, sem se slišala reči še preden bi sploh premislila, kaj imam namen vprašati. In ati mi je povedal njegov priimek. Kakor vse dandanes poteka preko visoke in napredne tehnologije, sem se tudi jaz lotila na lov za »zakladom«. Prižgala sem facebook in iskala. Ko sedaj pomislim za nazaj, sem bila res podobna nekemu raziskovalcu, ki skrbno preučuje različne stvari. In kdor išče, ta tudi najde! Nekaj časa sem si ogledovala njegove slike in oh bog. Bil je še lepši kakor v resnici. Po navadi sem jaz reva v moji družbi in ne upam pristopiti k dejanjem, tokrat pa me je nekaj vleklo in stisnila sem tipko Dodaj prijatelja. Mislim, da mi ni treba izdati, da mi je srce ob tem hitro razbijalo.

Se nadaljuje...

(Komentarji več kot dobrodošli) :)

Starejši zapis:

Kamni/kristali