Z zdravili, brez zdravja

Z zdravili, brez zdravja

Datum zapisa: 19.04.2017

Nekje sem prebrala, da zdravljenje mentalnih bolezni ni cilj, ampak je potovanje in temu lahko le utrujeno prikimam.

Na tem potovanju sem jaz. Potovanju, ki mu ni videti konca. Priznam, večkrat sem se že ustavila, še večkrat naredila korak ali petdeset nazaj. Le enkrat pa sem začela vse od začetka.

Kot sem že pisala, sem imela kar nekaj izkušenj z zdravili.
Antidepresivi, ki so veljali za najbolj nedolžno vrsto zdravil, ki so mi jih predpisali, mi niso bili tako prijetni. Stranski učinki so mi ob vsaki spremembi doze zdravil onemogočili prisotnost v šoli in kakršnokoli druženje. Tresavica, ko nisem jedla vsake pol ure; omrtvičeni udi, ko sem se zbudila; porast energije, ki je peljal do nespečnosti; da o bruhanju in ostalih vizualnih spremembah niti ne izgubljam besed.
Zaradi nespečnosti so v moje potovanje vstopili različni uspavalni sirupi, ki so mi vzeli vse spomine do poldneva.
Seveda sem zaradi antidepresivov imela energije ravno dovolj vsaj za en anksiozni napad na dan. Včasih je trajal po dve uri. Zato so mi predpisali pomirjevala, ki so učinek uspavalnih sirupov še povečali.
Ampak še vedno ni bilo koraka naprej. Ni bilo sprememb v mojem zdravstvenem stanju. Zato so bili edina rešitev še antipsihotiki. Češnja na vrhu smetane. Razlog zakaj se večino 4.letnika ne spomnim.

Ampak bila sem srečna. Srečna, da nisem vedela zase. Srečna, da sem v vseh zdravilih izgubila sebe, dekle, ki sem jo sovražila iz dna srca. Baje si nisem privoščila sreče. Mogoče pa jo enostavno nisem bila sposobna najti? Mogoče nisem želela.

Naj mi kdo pove, kako se je možno spoštovati, imeti rad, če pa ti vsi okrog tebe; prijatelji, sorodniki, zdravniki, govorijo kako so tvoje bolezni grozne. Naučijo te, da jih sovražiš. Naučijo te, da sovražiš del samega sebe. Naučijo te, da sovražiš sebe.

Vedno sem delala, kar je prav. Kar so mi drugi povedali, da je prav. Upoštevala sem navodila, upoštevala nasvete, upoštevala pravila. Zato mi ni bilo težko ubogati in narediti, kar so me naučili - sovražiti svojo bolezen in s tem sebe.

Polnili so mi glavo z informacijami o tem, kako je slabo, da vse čutim tako globoko. Kako je vse to velika napaka. Jaz sem velika napaka.

Zdravila so bila edina rešitev. Da me pozdravijo. Da pozdravijo mojo bolano dušo, mojo bolezen, mojo napako, mene.

Zdaj vem, kako narobe je bilo. Kako narobe je bilo sprejeti zdravila, jih pridno jemati, čeprav sem globoko v sebi vedela, da mi bolj kot ne škodijo. Uničevala sem sebe. Svoje napake, svoja čustva in iskreno povedano se kmalu nisem prepoznala več. Imela sem občutek, da čas ne teče, da sem še vedno januarja, da še vedno hodim v šolo. Bil je julij. Drugega leta.

Takrat sem črtala antipsihotike, pomirjevala in uspavalne sirupe. Ni bilo tako lahko. Večkrat sem hotela poseči po njih in si zbrisati spomine vsaj za en dan. Ampak nisem. Vedela sem, da bi bilo lažje, ampak nisem hotela lažje poti. Hotela sem pot, na katero bi bila lahko ponosna, da sem jo prehodila!

Čez par mesecev sem črtala še antidepresive. In prvič po letu in pol sem bila čista! Brez zdravil. Še lekadola si nisem upala vzet.

Preteklo je 5 težkih mesecev. Napornih, vendar osvobajajočih. Kljub vsem krizam, podobnim tistim, ki jih doživijo odvisniki od drog, sem še vedno brez zdravil.

Ne bom lagala in risala rožic kako lepo se imam. Kako nimam nobene krize ali pa kako sem samo vesela. Realno; težko je. Težko je se soočiti z vsemi čustvi, ki so ti jih zdravila ohromela. Na začetku je reakcija na vsako čustvo bil jok. Tako sem se znova učila prepoznavati osnovna čustva in določiti ali so pozitivna ali negativna. Počutila sem se kot otrok, ki se uči hoditi. Bilo je patetično.

Ampak sem vesela. Vesela, da sem končno na pravi poti.Na poti sprejemanja in zdravljenja na drugačen, meni ljubši način.

In tukaj sem. Taka kot pred leti. Zmedeno pegasto dekle, ki ima preveč čustev in premalo časa.

In tako mi je všeč.

Starejši zapis:

Samo izpoved?

Novejši zapis:

xFIT MEx