True love (2. del)

True love (2. del)

Datum zapisa: 01.12.2017

Vse je črno. Ležim v temi, naenkrat pa začutim bolečino v levi roki. Počasi odprem oči in začnem mežikati, ker me zaslepi svetloba.

"Budna je!" zaslišim mojo mamo. Zraven nje stoji oče, oba sta videti zelo zaskrbljena in hkrati si oddahneta.
"Kaj se je zgodilo?" zaslišim iz svojih ust. Ko to povem, me začne boleti čisto vse.
"Skoraj bi te zbil avto, vendar si odskočila in se pri tem kar hudo poškodovala. Še sreča da te je videl Alex in poklical rešilca." Šele sedaj ga zagledam. Stoji v kotu in me opazuje. Spet te oči. Ko pomislim na to, se komaj vidno nasmehne. Spet tisti občutek. Občutek, da te nekdo opazuje. Nenadoma se zdrznem. Saj sploh nisem odskočila, nekaj me je odrinilo, vendar tam ni bilo nikogar. Kako je to možno? Ko spet pogledam Alexa, se zdrzne, kot bi mi bral misli. Šele sedaj vidim mavec na levi roki. Mama to opazi.
"Zlomljeno roko imaš, " mi pove. "Še dobro, da je leva saj boš v šoli lahko pisala," še doda. Spet pogledam Alexa. Ta začuti moj preiskovalni pogled na svoji koži in se hitro izgovori:
"Domov moram. Vesel sem, da si v redu." Hitro odhiti ven iz sobe. Izgledal je malo zaskrbljen in zmeden. To mu je tako pristajalo. Kako je lahko nekdo tako lep? Stresem z glavo. Kaj mi pa je? Pa vendar si moram priznati. Všeč mi je. Tako! Pa sem si priznala. Hkrati se zgrozim. Kako mi je lahko všeč nekdo, ki ga poznam samo po izgledu? Pa vendar me je rešil. Čutim lahko, da ni zloben. Spet se pogreznem v globok spanec.


Spet sama tema. Počutim se, kot da sem v drugem prostoru. Začutim premikanje. Spet zagledam oči, pa vendar so drugačne kot ponavadi. Gledajo bolj mehko in so modre. Kje sem že videla te oči? Pobrskam po spominu. Nič. Čisto nič. Kot bi mi nekdo opral možgane. Morda se to sliši smešno, vendar je res. Ne spomnim se čisto ničesar. Potem zagledam obraz. Znan mi je. Temno rjavi lasje. Sinje modre oči. Bleda koža. Pokaže se cel obraz. Zelo mi je znan. Poskuša mi nekaj povedati. Pa saj to je vendar Alex! Kako tega nisem ugotovila že prej! Odpira usta, vendar ne slišim nič. Hoče mi nekaj povedati. Začne izginevati. Spet zagledam tiste oči. Sedaj postanejo črne in dobim enak občutek kot vsako noč. Prebadajo me s pogledom. Spet se spomnem Alexa. Kaj mi je hotel povedati? Sedaj ga zaslišim. Zavpije:
"Pazi!" Kaj misli s tem? Začne me odnašati stran.

Na koži začutim dotik. V hipu vse izgine. Zdrznem se in odprem oči. Je samo zdravnik, ki me Poskuša zbuditi.
"Vzeti moraš zdravila." Nato mi prinese nekaj tablet, ki jih moram pogoltniti. To storim zelo hitro. Naenkrat mi skozi misli zleti spomin na sanje. Kaj sem že sanjala? Spomnim se črnih oči. Seveda, isto kot ponavadi. Pa vendar imam občutek, kot da mi nekaj manjka. Spomin mi spolzi med prsti, jaz pa se ga ne morem okleniti. Kmalu pozabim, zakaj se sploh hočem spomniti. Bilo je enako kot vedno. Oči, ki me opazujejo.