NIKOLI SI NISVA BILA USOJENA

Datum zapisa: 16.07.2017

Tvoje čudovito rjavo-zelene oči so tokrat strmele mimo mene. Prvič. Prvič se je zdelo, da zate sploh ne obstajam. Če bi stegnila roko, bi se te skoraj lahko dotaknila. Če bi me le pogledal, bi ti odpustila vse.

Toda roke nisem stegnila. In ti me nisi pogledal. Nikdar več me ne boš.. Zato sem stekla stran. Brez da bi se ozrla, saj sem vedela, da me ne gledaš. Da me nočeš. V mojih očeh so se nabrale solze in skupaj z njimi je izginilo vse, kar sva imela. Nikogar ni bilo, ki bi jih obrisal, nikogar, ki bi jih sploh opazil. Sedela sem na obali in mislila le na to, kako ti nikoli nisem pomenila ničesar. Spraševala sem se, če bi morje odplaknilo mojo bolečino.

Res je, jaz sem končala vse to, zato me morda res lahko sovražiš. Toda zato, ker sem bila jaz tista, ki je vedno čakala, tista, ki si jo vedno pustil na cedilu. Tista, ki je zate nikoli ni bilo.

Najbolj so bolele obljube. Obljube, da boš ob meni, da name ne boš pozabil. Čeprav si že; nikoli ne bom del tvojega sveta in nisem prepričana, če sploh hočem biti.

Kljub vsej bolečini in vsem pretečenim solzam, kljub temu da te sovražim, te neizmerno pogrešam. Pogrešam to, da sva obstajala. MIDVA. Nikoli si nisva bila usojena.

Starejši zapis:

HOLLIDAY!